ZGODOVINA
ZGODOVINA
Iz zgodovine požarnega varstva
Ljubljana ima že 130 let organizirano gasilstvo, poklicna enota pa je bila ustanovljena leta 1922. Zgodovina požarnega varstva na območju današnje Ljubljane pa je v resnici še mnogo daljša. Že v Emoni so Rimljani organizirali požarno varstvo. Zanj je skrbela vojska, ki je imela v vsaki centuriji brizgalničarja, trobentača in nosače vode. Opremljeni so bili tudi z vsem tedanjim orodjem za gašenje: s Heronovo vodno črpalko (sifonom), vedrom, lestvami, drogovi in drugim. Pomembno pa je tudi dejstvo, da je bila Emona grajena predvsem iz kamna, kar je vsekakor predstavljalo večjo varnost pred izbruhi požarov.
V srednjeveški Ljubljani so prebivalci sami skrbeli za požarno varstvo. Stavbe v mestu so bile pretežno lesene, kar je bilo vzrok številnih velikih požarov, ki so mnogokrat opustošili velike predele mesta. Vsi ti požari so prizadejali mestu v njegovi zgodovini veliko škode in terjali od meščanov veliko žrtev in naporov, da so mesto ponovno obnovili. Mestni očetje in meščani so ugotovili, da kljub prispevkom za nabavo opreme za gašenje, organizirani čuvajski nočni službi in drugim prizadevanjem ne morejo preprečiti izbruhov požarov, zato je leta 1751 kresijsko glavarstvo za Gorenjsko prvič razpravljalo o gasilstvu in tudi uvedlo prvi gasilni red v Ljubljani, ki so ga nato vsled novih katastrofalnih požarov še dopolnjevali.
Od leta 1814 je čuvaj na gradu najprej z zvonjenjem, pozneje pa s strelom iz topa, naznanjal požar. Smer požara je označil tako, da je na grajski stolp obesil rdečo zastavo, ponoči pa luč.
Kljub želji po čim boljši opremljenosti za boj proti ognju, vso bili uspehi dokaj pičli, kar nam dokazuje kronika požarov. Zato so leta 1863 poprosili slovensko telovadno društvo Južni Sokol in nemško društvo Turnverein, če bi bili pripravljeni prevzeti “gasilski posel” v Ljubljani. Pritrdilno je odgovoril le Južni Sokol. To je bil prvi poizkus organiziranja gasilstva v Ljubljani. Leta 1869 pa je župan dr. Suppan ustanovil pripravljalni odbor za ustanovitev samostojnega gasilskega društva. Odbor je vodil Trnovčan Fran Doberlet, imenovan tudi “oče slovenskega gasilstva”. V izvedbo prve vaje društva so se vključili tudi turnferajnovci ter hoteli prevzeti vse zasluge za pripravo organiziranega gasilstva v Ljubljani. Tako so dosegli, da je bilo poveljevanje na vaji v nemškem jeziku. To nemško vsiljevanje je v članku obsodil tudi Slovenski narod. Med člani društva so bili ljudje različnih narodnosti in različnih poklicev. Načelnik Doberlet je v zasnovi društva zahteval, da v njem sodelujejo vsi, ki jim je pri srcu pomoč ljudem v nesreči. Zato lahko še bolj razumemo pomen takratnega gesla:
Kjer treba, pomoči prinašajmo, a kdo trpi - ne vprašajmo!
