ZGODOVINA

.

Iz zgodovine požarnega varstva

Ljubljana ima že 130 let organizirano gasilstvo, poklicna enota pa je bila ustanovljena leta 1922. Zgodovina požarnega varstva na območju današnje Ljubljane pa je v resnici še mnogo daljša. Že v Emoni so Rimljani organizirali požarno varstvo. Zanj je skrbela vojska, ki je imela v vsaki centuriji brizgalničarja, trobentača in nosače vode. Opremljeni so bili tudi z vsem tedanjim orodjem za gašenje: s Heronovo vodno črpalko (sifonom), vedrom, lestvami, drogovi in drugim. Pomembno pa je tudi dejstvo, da je bila Emona grajena predvsem iz kamna, kar je vsekakor predstavljalo večjo varnost pred izbruhi požarov.

V srednjeveški Ljubljani so prebivalci sami skrbeli za požarno varstvo. Stavbe v mestu so bile pretežno lesene, kar je bilo vzrok številnih velikih požarov, ki so mnogokrat opustošili velike predele mesta. Vsi ti požari so prizadejali mestu v njegovi zgodovini veliko škode in terjali od meščanov veliko žrtev in naporov, da so mesto ponovno obnovili. Mestni očetje in meščani so ugotovili, da kljub prispevkom za nabavo opreme za gašenje, organizirani čuvajski nočni službi in drugim prizadevanjem ne morejo preprečiti izbruhov požarov, zato je leta 1751 kresijsko glavarstvo za Gorenjsko prvič razpravljalo o gasilstvu in tudi uvedlo prvi gasilni red v Ljubljani, ki so ga nato vsled novih katastrofalnih požarov še dopolnjevali.

Od leta 1814 je čuvaj na gradu najprej z zvonjenjem, pozneje pa s strelom iz topa, naznanjal požar. Smer požara je označil tako, da je na grajski stolp obesil rdečo zastavo, ponoči pa luč.

Kljub želji po čim boljši opremljenosti za boj proti ognju, vso bili uspehi dokaj pičli, kar nam dokazuje kronika požarov. Zato so leta 1863 poprosili slovensko telovadno društvo Južni Sokol in nemško društvo Turnverein, če bi bili pripravljeni prevzeti “gasilski posel” v Ljubljani. Pritrdilno je odgovoril le Južni Sokol. To je bil prvi poizkus organiziranja gasilstva v Ljubljani. Leta 1869 pa je župan dr. Suppan ustanovil pripravljalni odbor za ustanovitev samostojnega gasilskega društva. Odbor je vodil Trnovčan Fran Doberlet, imenovan tudi “oče slovenskega gasilstva”. V izvedbo prve vaje društva so se vključili tudi turnferajnovci ter hoteli prevzeti vse zasluge za pripravo organiziranega gasilstva v Ljubljani. Tako so dosegli, da je bilo poveljevanje na vaji v nemškem jeziku. To nemško vsiljevanje je v članku obsodil tudi Slovenski narod. Med člani društva so bili ljudje različnih narodnosti in različnih poklicev. Načelnik Doberlet je v zasnovi društva zahteval, da v njem sodelujejo vsi, ki jim je pri srcu pomoč ljudem v nesreči. Zato lahko še bolj razumemo pomen takratnega gesla:

 

Kjer treba, pomoči prinašajmo, a kdo trpi - ne vprašajmo!

 

 . . .

 

 

.

Med prvim občnim zborom junija 1870, v veliki dvorani na magistratu so nenadoma zadoneli trije streli z Gradu, kar je pomenilo, da je zagorelo v središču mesta. Načelnik Doberlet je takoj prekinil občni zbor ter prevzel poveljstvo pri gašenju. Gorel je Knežji dvorec (današnja Univerza v Ljubljani). Pri gašenju so sodelovale vse tri čete in po eni uri je bil požar pogašen in nadaljevali so občni zbor. Tako je gasilsko društvo ravno za svoj prvi občni zbor doživelo “ognjeni krst” in župan se je gasilcem zahvalil za hitro in uspešno intervencijo.

 

 

Poseben mejnik v delovanju društva je leto 1904. Tega leta je bila razpuščena dotedanja požarna bramba in ustanovljeno povsem slovensko društvo, ki je prevzelo tudi naloge reševalne službe. Zato je tudi razumljivo ime društva, to je Ljubljansko prostovoljno gasilno in reševalno društvo.

Z rastjo mesta je bilo vedno več tudi nevarnosti za izbruh požara. Po nekaj hujših požarih se je izkazalo, da kljub dobro organiziranemu prostovoljnemu gasilstvu Ljubljana potrebuje poklicno gasilsko enoto.

Že decembra 1920 je tedanji župan dr. Ivan Tavčar naročil Franu Barletu, naj pripravi načrt za posodobitev gasilstva in ustanovitev stalne gasilske straže. Januarja 1921 je bil načrt pripravljen, vendar ga zaradi sprememb v občinski upravi niso izvedli. Šele maja 1922 je novi ljubljanski župan dr. Ljudevit Perič imenoval Janeza Kolešo za gasilskega referenta z nalogo, da organizira poklicno gasilsko stražo.

Prva dva poklicna gasilca so v mestu zaposlili konec julija 1922. V oktobru je bilo zaposlenih že 10 gasilcev, od katerih je bilo šest stalno prisotnih. Torej že lahko govorimo o pravi gasilski enoti.

Poklicni gasilci so dobili prostore v Mestnem domu, in sicer telefonsko sobo, pisarno, skupno spalnico za moštvo, kuhinjo in polovico garaže prostovoljnega gasilskega društva Ljubljana mesto.

Oprema je bila zelo skromna: brizgalna, nekaj cevi, najnujnejše orodje, lestve in oprema za deset mož, za prevoz bolnikov pa dva reševalna voza na konjsko vprego in dva para konj. Že naslednje leto pa je enota dobila predelano tovorno vozilo Fiat in novo gasilsko vozilo z brizgalno.

Prvo avtolestev: je poklicna enota dobila leta 1934. Ta 30 – metrska naprava je bila v uporabi vse do leta 1970. od ustanovitve do leta 1946 so bili gasilci uslužbenci mestne občine, enota pa se je imenovala Gasilski urad in reševalna postaja. Leta 1947 so gasilci postali uslužbenci milice, enota se je preimenovala v gasilsko milico, reševalna postaja pa se je izločila in postala samostojna.

Leta 1954 je gasilska enota postala poklicna gasilska četa in je nekaj časa delovala kot zavod, od leta 1972 pa se imenuje Gasilska brigada in je bila organ mestne skupščine; od leta 1991 deluje kot javni zavod mesta Ljubljana.

 

.

 

 
 
Delo v Gasilski brigadi je potekalo v različnih delovnih ciklusih:
 
Obdobje: Delovni ciklus: Delovne ure na teden:
     
od 1922 do 1941 48 ur služba – 24 ur prosto 112 ur
od 1941 do 1967 24 ur služba – 24 ur prosto 84 ur
od 1967 do 1976 24 ur služba – 48 ur prosto 56 ur
od 1976 12 ur služba – 24 ur prosto 
12 ur služba - 48 ur prosto
42 ur



V 75 letih, se je Gasilska brigada enkrat selila na novo (sedanjo) lokacijo, to je bilo leta 1960.

 

Na podlagi elaborata Ogroženost in varstvo pred požari, ki ga je leta 1980 izdelal Zavod za družbeni razvoj, je bil pripravljen ambiciozen srednjeročni načrt razvoja Gasilske brigade. V Ljubljani naj bi zgradili dve dodatni postaji Gasilske brigade ter povečali število gasilcev na 45 v posamezni izmeni, vendar so ti načrti ostali neuresničeni.

Podoben razvoj je predviden tudi v Elaboratu organizacije gasilstva v Ljubljani za obdobje od leta 1995 do 2005 (CPZT, 1995), v katerem so predlagane usmeritve za razvoj gasilstva, ki so bile upoštevane pri pripravi programa dela in razvoja GBL za to obdobje.


..